Vsaka izmed nas je našla v tem procesu svoje rane in bolečine. Marsikaj neprijetnega je priplavalo na površje in tudi solze – čistilke duše so sodelovale. Kaj pa je bilo pri tem globoko lepega? Da smo si lahko dovolile o tem spregovoriti in s tem si dati dovoljenje, da je čas, da se te stvari pozdravijo in zacelijo. Tukaj smo bile vodene tako nežno, sočutno in razumljivo s strani Nine in Nives, ki sta ta dogodek tudi pripravili. Obe imata takšno zakladnico znanja, izkušenj in talentov, da je ob njuni podpori mnogo prijetnejše iti skozi kakšen nelagoden proces osebne rasti.
Ta vikend se je dogajal med 21. in 23.11.2025, jaz pa šele zdaj pišem svoje vtise. Zdaj je prišel ta trenutek. V vsem tem vmesnem času se je znotraj mojega fizičnega in čustvenega telesa dogajalo toliko vsega, da nisem zmogla zarisati jasne poti besed o tem. Osebno sem prejela iz svojega notranjega vodstva kar nekaj »navodil«. V prvi vrsti, da, če želim biti resnični odraz Ljubezni, si jo moram dovoliti. Kako? V prvi vrsti preprosto s prijaznostjo (do sebe). Tam, kjer se mi ni zdelo pomembno in sem jo zanemarila. Na primer, počitek, prijazne besede do sebe, spoštovanje do sebe s postavljanjem mej sebi (ne drugim) ter transformaciji skritih bolečih spominov iz preteklosti. Poleg tega pa zavedanje, kadar sem v Stiku s seboj, tudi zaupam Življenju in takrat lahkotno kreiram vse to, kar iz mene prihaja kot čista Svetloba.
Omenila sem počitek – ta mi je pokazal, da misli resno. Vse kar je moja duša ocenila, da je zame v tem času preveč se preprosto ni zgodilo. Prvih nekaj dni sem bila vznemirjena, v skrbeh in v občutkih nelagodja. Potem sem videla, kaj se dogaja in spustila. Ta mesec sem v tako počasnem ritmu, kot že dolgo ne. In v redu je. Sprejela sem to darilo umiritve kot nabiranje moči in notranjo pripravo na vse to, kar prihaja, da bom lahko svetila brez dvomov o sebi. V tem času se je zgodilo nekaj tako srčnih trenutkov in druženj, ki so me prav obogatila in pokazala, da je to prava pot zame.
Ne, nisem zdaj v iluziji popolnosti. Sem pa v stanju boljšega zavedanja in zaznavanja, kaj se z menoj dogaja in prepoznavanja, kaj je tisto, kar potrebujem sama, da sem lahko tudi boljša podpora drugim. Na primer, danes imam prvi dan cikla, popoldan sem tako rekoč prespala. Ko sta hčerki prišli domov, sta me pobožali, mi dali poljubček in se umaknili v sobo ter se igrali. Ker nisem oddajala vibracije slabe vesti, ker ležim, sta to mirno sprejeli in mi dali prostor in mir, ki sem ga potrebovala. To so malenkosti, ki meni pomenijo ogromno. Zato sem hvaležna za vsak majhen korak, ki me vodi k meni, da se pokažem in živim to, kar sem.
