Drage mamice in atiji, vem, da nismo popolni in nas na poti vzgoje doleti marsikateri trenutek, na katerega nismo ponosni. Zmanjka potrpljenja, zmanjka prisotnosti, posluha, prehitre reakcije in še kaj bi se našlo. Veliko tega, vsaj meni, ostane potem kot kot težek kamen na srcu in me boli, zakaj nisem naredila drugače, zakaj nisem zmogla bolje, zakaj to in zakaj ono. Seveda, sodba, da nisem dobra.
Pa pride nov dan, nova priložnost, včasih bolj prebujeno delujem, zavestno, uporabim svoj nabor znanj in tehnik, ali samo to, da ostajam v miru in počakam ter delujem kot mehek odziv. Včasih pač ne uspe. Starševstvo je zame vsekakor najbolj zahtevna lekcija, ki jo imam v tem življenju. A to pismo mi je bilo tako trden dokaz, da največkrat jemljem moč in zaupanje v svoje sposobnosti, ravno sama sebi s svojimi prepričanji, ki me ne podpirajo. Da sem sama prestroga do sebe.
To pismo ima veliko večjo moč zame kot nek esej življenjskih modrosti.
Moja hči mi je z njim dala jasno vedeti, kako me doživlja in kaj ona čuti do mene. Torej, ne glede na vse "napake", ki jih storim, me ima rada in me sprejema takšno kot sem. Uau, kakšna Svetloba sije iz nje.
Priznam, to sporočilo mi je odvalilo mnogo teh skal lastnih sodb in mi ustvarilo prostor, da sem lahko globoko zadihala. Zavedam se, da bodo prišle še mnoge preizkušnje, a to bo nekaj, čemur se lahko vračam, da obudim svojo notranjo moč in zaupanje vase in svoje odločitve, kako jo podpreti na njeni poti Življenja.
Moja deklica, a velika učiteljica.
